Prejšnji torek sem delal samo pol dneva in sem izkoristil to priložnost da sem končno opravil pešpot od Johnstona, kraja kjer živim, do Neylanda. Oba kraja sta namreč povezana s precej lepo kolesarsko stezo, ki pa je odprta tudi za pešce. Pot je približno dolga 6,5 km in se vije po prelepi valežanski pokrajini. Sicer valežanska pot ne bi bila prava, če ne bi bila levo in desno obdana s kako ograjo ali nasipom in tudi ta ni izjema, amapk pustmo to – dan je bil lep in dejmo pot pot noge. Treba je namreč priti tja in potem tudi nazaj – po isti poti. Povrh vsega se bliža čas pohoda okoli okupiranje Ljubljane oz. po starem Pohod po poti spomina in tovarištva (PST). Ker sem sicer iz Ljubljane si ne morem kaj, da si ne bi sam pripravil svoj pohod okoli okupiranega Pembrokeshire-ja, pa prosim, ne dlakocepti, da Pembrokeshire ni bil okupiran in bla, bla, bla. Vzdušje je pomembno 😉

Pot sem hotel dokončati že decembra, pa je bilo vreme precej bolj zanič in sem prišel do neke točke po dobri uri hoje, ko sem si rekel, da je verjetno še precej daleč do konca in sem se raje obrnil in šel nazaj. Izkazalo se je, da sem bil od Neylanda oddaljen samo kakih 15 minut hoje – bebec.

Sicer je bilo vreme lepo, ko sem šel ampak, ker se tu vreme spreminja vsako minuto je bilo seveda že prec oblačno, ko sem prišel v Neyland. Sicer nič kaj zanimivo mesto, je pa bilo včasih precej pomembno pristanišče, do katerega je vodila železnica. Železnico je leta 1850 zgradil slavni britanski inženir Isambard Kingdom Brunel, ampak ne čisto sam, baje je imel kar nekaj pomočnikov s seboj, ki so mu pomagali nositi kamne 😉
Več o železniških povezavah, ki jih je gradil, si lahko preberete na tej strani. Ko so v 60 letih na veliko zapirali linije je nastradala tudi povezava med Johnstonom in Neylandom, ki so jo kasneje preuredili v kolesarsko pot – ravno to pot, ki sem jo uporabil za pohod.
Prva stvar, ki jo zagledaš v Neylandu, če prideš po tej kolesarski poti je velik most, ki se razteza čez dolino in povezuje Cleddau most do Pembroke in Pembroke Dock z ostalimi mesti na severu Pembrokeshire-ja. Druga stvar, ki jo vidiš pa je marina na levi strani in ravno tu sem si dal duška, se vsedel na klopco in malo opazoval dogajanje v marini.

Potem pa se je nenapovedana predstava začela…

Pride nek dedek (tako je samo izgledal samo ne dam roke v ogenj, da je imel dejansko že vnuke 😉 in tako graciozno je zavil iz glave poti v marini v svoj kot ali nekakšno parkirišče. Mislil sem si, da imam pred sabo nekega izkušenega pomorščaka in bom videl kako se tem stvarem streže.
Se je izkazalo precej drugače saj se je zelo negraciozno zabil z jadrnico v pomol, kar malo je zaškrtalo in še meni so šle kocine pokonci, pa čeprav ni bila moja jadrnica. Ko je udaril ob pomol in ker je rob pomola nižji od premca se je jadrnica malo dvignila in s tem malo ublažila trk. Ko je potem jadrnica zdrsnila nazaj in je premec drgnil po robu pomola je cel jadrnico porinilo nazaj.
OK, nekaj časa je nekaj motovilil in jadrnica je bila skoraj na drugi strani parkirišča, ko je zopet vklopil motor a ga je, očitno v svji trmi, dal v popolen gas in je tako še z večjo hitrostjo, kot prej, pot kotom zaril v pomol in ob tem še treščil v velik jeklen drog, ki drži pomol na mestu.
Na tej fotografiji se vidi, kaj mislim. Ko gresta plima in oseka gor in dol (tu je razlika v gladini vode velika, zato so drogovi tako visoki, vendar je na fotki plima že kar visoka in se velikosti droga ne da dobro ocenit).
No skratka, ata z vso sili trešči v ta drog in jadrnica še bolj zahrusta in kar skremžilo se mi je ob misli, kakšna škoda se dela. Drog se je namreč od vse te sila kar malo nagnil, kaj šele, se je dogajalo z jadrnico. To je bil končno konec parkiranja, saj je ata potem stopil na pomol in z rokami povlekel jadrnico na svoje mesto, jo privezal in zadevo končno pripeljal do konca, na žalost s kar hudimi praskami (po trupu jarnice in po egu, seveda).
No, šova je bilo tako konec in malo me je že začelo zebsti in pred mano je bilo še kako uro in pol hoje. Sicer bi bilo precej bolj prijetno, a je na poti večinoma asfalt, ki naredi hojo za noge precej bolj utrujajoče.
Ko sem prišel nazaj v Johnston, se je že spet kazalo sonce, na poti pa sem imel, povrh vsega, še bližnje srečanje z labodom in potem malo kasneje še z lisico. Kaj takega se mi v Sloveniji še ni zgodilo, tu so namreč lisice precej bolj razširjene, ker nimajo pravega naravnega sovražnika.